Letos naši dijaki ponovno sodelujejo v akciji Manj svečk za manj grobov, s katero poskušajo ljudi spodbuditi, da namesto pretiranega krašenja grobov s svečami nekaj sredstev darujejo v dobrodelne namene. Projekt je hkrati ekološki in humanitarni, podpirajo ga številne občine in organizacije po državi, poteka pa že od leta 2009. Zbrana sredstva bodo tokrat namenjena za nakup kombiniranega vozila za prevoz invalidnih oseb v VDC Zagorje.

Šolska svetovalna služba GESŠ Trbovlje

Mladinsko združenje Brez izgovora Zasavje je pripravilo projekt na področju tobaka in tobačne industrije z imenom Tobačna zarota. Predstavniki združenja v oktobru v GESŠ Trbovlje izvajajo preventivne delavnice za vse dijake prvih letnikov. V najstniških revijah in preko spletnih medijev dobijo mladi mnogo lažnih informacij o kajenju, ki prispevajo k napačni predstavi o pomembnosti in obsežnosti problematike kajenja. S projektom Tobačna zarota želimo to preprečiti. Mladim želimo predstaviti realno, neprivlačno sliko o tobaku in razbiti mite o kajenju, ki so med njimi razširjeni. Na posamezni delavnicah izvajalci preko različnih  interaktivnih metod dela skupaj z dijaki iščejo vzroke za pojav kajenja med mladostniki in se nato osredotočajo na možne rešitve ter ideje za projekt. Dijake bodo povabili v delovno skupino, ki bo na srečanjih po pouku skupaj z izvajalci projekta pregledala vse zbrane predloge in oblikovala končno podobo kampanje za preprečevanje ter zmanjševanje kajenja med mladimi. Člani te skupine bodo po koncu projekta Tobačna zarota odšli na delovni vikend s preostalimi člani Brez izgovora Slovenija, s čimer bodo lahko svoje delo in pridobljeno znanje še nagradili.

Šolska svetovalna služba

GESŠ Trbovlje

V četrtek, 22. septembra 2016, smo nekateri dijaki GESŠ Trbovlje prišli iz Zagorja, Trbovelj, z Dobovca, iz Hrastnika in s Kleka peš. Vstati smo morali bolj zgodaj kot po navadi, hoditi  dlje, na koncu pa nam je že začelo zmanjkovati sape. Vendar pa smo ob hoji lahko razmišljali, da so to nekateri v preteklosti počeli vsak dan. Ker nas je to zanimalo, sva z Zalo Dolar že nekaj dni prej opravili intervju.
Obiskali sva gospoda Mariana Manfredo, ki je še danes ponosen, da je v letih od 1954 do 1958 obiskoval Gimnazijo Trbovlje. Pravi, da mu je naša gimnazija, sploh pri naravoslovnih predmetih, dala dobro osnovo za fakulteto in življenje. Kot Slovenec, rojen v Zagrebu, ni vedel veliko o izobraževanju. Ker je bil živahen otrok, so mu v osnovni šoli predlagali vojaško šolo, njegova razredničarka, Mary Jurca, pa mu je predlagala gimnazijo. Prve dni v šoli jih je, kot sam pravi, ˝razsvetlil˝ profesor za zgodovino, Vladimir Simončič, in jim povedal vse o šolskem sistemu, univerzi. Najljubši predmeti so mu bili naravoslovni, iz katerih je maturiral z odliko.  Kasneje je diplomiral na rudarski fakulteti, danes pa je magister gospodarskega razvoja.
Ko je gospod Manfredo prvič odšel na pot proti gimnaziji, sploh ni vedel, kje ta je. Niso imeli zemljevida, Trbovlje so bile takrat daleč. Ubrali so dokaj dolgo pot, čez Sveti Urh. Takrat še ni bilo ceste ˝čez Slačnik˝, nanjo  so morali počakati še leto ali dve. Tudi asfalta ni bilo, prvega so naredili leta 1955, ko je bila dvestota obletnica zagorskega rudnika.
Če je imel le priložnost, si je za pot v šolo sposodil očetovo kolo. Zaradi slabe kvalitete cest je nato vsak dan po šoli porabil nekaj čaša še za popravljanje, saj, kot sam pravi, so bile takrat zračnice popolnoma druga zgodba. Ko so kasneje že hodili čez Slačnik, so počakali na tovornjak, se priključili nanj in ga tik pred vrhom spustili, da so se po hribu navzdol peljali.
Pouk se je začenjal okrog pol osmih. Tisti, ki so bili iz oddaljenih krajev (Hrastnika, Zagorja), niso nikoli zamujali. Gimnazijci so bili  v Trbovljah srce mladih, nastopali so na koncertih, razstavah … Takrat so morali Zagorjani priti nazaj v Trbovlje, po končani prireditvi pa iti nazaj domov, kamor so prišli okrog enajstih zvečer.
Večinoma so zjutraj hodili individualno, vsak sam, po svoji poti. Popoldne pa so se na poti družili in zabavali.  Pot gospoda Manfreda je vodila od njegovega doma, na Koloniji, do rudarske kopalnice, čez Ruardi (takrat tam še ni bilo ceste), čez Slačnik (ovinke so ˝sekali˝), šel je čez Vasle  in iz gozda prispel pri trboveljskem delavskem domu.  Zračna razdalja te poti je 6,2 kilometra, kar znaša približno 7 kilometrov poti, za katero je potreboval od 1 ure in 15 minut do 1 ure in pol. Če je šel s kolesom, je pot opravil v 1 uri.  Za hojo so dijaki porabili 2 uri in pol do 3 ure dnevno.
Leta 1956 je začel voziti avtobus, ki so ga imenovali Pikapolonica. Avtobus so pripeljali s Švedske, že na začetku delovanja je bil star. Prevoz je bil predrag, da bi se vozili šestkrat na teden (pouk je potekal tudi ob sobotah).  Leta 1957 je občina zagotovila sredstva, ki so šla za karte dijakov.
Danes ima gospod Manfred drugačen pogled na promet. Prepričan je, da mladi naše starosti premalo hodimo. On je hodil peš v šolo in treniral razne oblike  športa: nogomet, košarko, rokomet, plavanje …  Zato danes ostaja v dobri telesni kondiciji, z ženo v sedemdesetih letih veliko hodita. Mladim priporoča veliko znanja, ki je gonilo razvoja, veliko hoje in fizične aktivnosti ter uporabo javnega prevoza.

Nina Naprudnik, 1. a