V četrtek, 22. septembra 2016, smo nekateri dijaki GESŠ Trbovlje prišli iz Zagorja, Trbovelj, z Dobovca, iz Hrastnika in s Kleka peš. Vstati smo morali bolj zgodaj kot po navadi, hoditi  dlje, na koncu pa nam je že začelo zmanjkovati sape. Vendar pa smo ob hoji lahko razmišljali, da so to nekateri v preteklosti počeli vsak dan. Ker nas je to zanimalo, sva z Zalo Dolar že nekaj dni prej opravili intervju.
Obiskali sva gospoda Mariana Manfredo, ki je še danes ponosen, da je v letih od 1954 do 1958 obiskoval Gimnazijo Trbovlje. Pravi, da mu je naša gimnazija, sploh pri naravoslovnih predmetih, dala dobro osnovo za fakulteto in življenje. Kot Slovenec, rojen v Zagrebu, ni vedel veliko o izobraževanju. Ker je bil živahen otrok, so mu v osnovni šoli predlagali vojaško šolo, njegova razredničarka, Mary Jurca, pa mu je predlagala gimnazijo. Prve dni v šoli jih je, kot sam pravi, ˝razsvetlil˝ profesor za zgodovino, Vladimir Simončič, in jim povedal vse o šolskem sistemu, univerzi. Najljubši predmeti so mu bili naravoslovni, iz katerih je maturiral z odliko.  Kasneje je diplomiral na rudarski fakulteti, danes pa je magister gospodarskega razvoja.
Ko je gospod Manfredo prvič odšel na pot proti gimnaziji, sploh ni vedel, kje ta je. Niso imeli zemljevida, Trbovlje so bile takrat daleč. Ubrali so dokaj dolgo pot, čez Sveti Urh. Takrat še ni bilo ceste ˝čez Slačnik˝, nanjo  so morali počakati še leto ali dve. Tudi asfalta ni bilo, prvega so naredili leta 1955, ko je bila dvestota obletnica zagorskega rudnika.
Če je imel le priložnost, si je za pot v šolo sposodil očetovo kolo. Zaradi slabe kvalitete cest je nato vsak dan po šoli porabil nekaj čaša še za popravljanje, saj, kot sam pravi, so bile takrat zračnice popolnoma druga zgodba. Ko so kasneje že hodili čez Slačnik, so počakali na tovornjak, se priključili nanj in ga tik pred vrhom spustili, da so se po hribu navzdol peljali.
Pouk se je začenjal okrog pol osmih. Tisti, ki so bili iz oddaljenih krajev (Hrastnika, Zagorja), niso nikoli zamujali. Gimnazijci so bili  v Trbovljah srce mladih, nastopali so na koncertih, razstavah … Takrat so morali Zagorjani priti nazaj v Trbovlje, po končani prireditvi pa iti nazaj domov, kamor so prišli okrog enajstih zvečer.
Večinoma so zjutraj hodili individualno, vsak sam, po svoji poti. Popoldne pa so se na poti družili in zabavali.  Pot gospoda Manfreda je vodila od njegovega doma, na Koloniji, do rudarske kopalnice, čez Ruardi (takrat tam še ni bilo ceste), čez Slačnik (ovinke so ˝sekali˝), šel je čez Vasle  in iz gozda prispel pri trboveljskem delavskem domu.  Zračna razdalja te poti je 6,2 kilometra, kar znaša približno 7 kilometrov poti, za katero je potreboval od 1 ure in 15 minut do 1 ure in pol. Če je šel s kolesom, je pot opravil v 1 uri.  Za hojo so dijaki porabili 2 uri in pol do 3 ure dnevno.
Leta 1956 je začel voziti avtobus, ki so ga imenovali Pikapolonica. Avtobus so pripeljali s Švedske, že na začetku delovanja je bil star. Prevoz je bil predrag, da bi se vozili šestkrat na teden (pouk je potekal tudi ob sobotah).  Leta 1957 je občina zagotovila sredstva, ki so šla za karte dijakov.
Danes ima gospod Manfred drugačen pogled na promet. Prepričan je, da mladi naše starosti premalo hodimo. On je hodil peš v šolo in treniral razne oblike  športa: nogomet, košarko, rokomet, plavanje …  Zato danes ostaja v dobri telesni kondiciji, z ženo v sedemdesetih letih veliko hodita. Mladim priporoča veliko znanja, ki je gonilo razvoja, veliko hoje in fizične aktivnosti ter uporabo javnega prevoza.

Nina Naprudnik, 1. a

Verjetno ste že vsi slišali za projekt viške gimnazije “Vič gre v vesolje” in  “Vič gre pod vodo” – izdelali so raketo oziroma podmornico. Njihov mentor je ponudil možnost izvedbe krožka v naši šoli, dijaki pa bi imeli možnost sodelovati na prav tako ustvarjalnih oziroma velikih projektih kot njihovi ljubljanski vrstniki. In danes so nam to predstavili, marsikoga tudi navdušili.

V nedeljo, 16. oktobra 2016, je v Novem mestu potekala 2. pokalna tekma Karate zveze Slovenije za starosti do 18 let. Nastopilo je  430 tekmovalk in tekmovalcev iz 51-ih slovenskih klubov. Karate klub Trbovlje so zastopali: Urša in Barbara Haberl, Ervin Salkič, Luka Perc, Luka Ferlin, Timotej Zupančič (vsi tudi dijaki športnih oddelkov 1., 2. in 3. letnika GESŠ Trbovlje), Eva Kolander, Klara Lesar, Simona Češarek, Lara Salkič, Laura Božjak, Tilen Grivec, Žan Lukač, Denis Šehič, Kenan in Alen Isakovič, Marko in Uroš Markuljevič, Domen Zidar, Ajdin Mujkanovič, Živojin Babič, ki so domov prinesli kar 18 medalj in si tako morali, glede na število, deliti prvo mesto.Vodili so jih trenerji Maks Šmidhofer, Edin Salkič in Miha Kovačič.

REZULTATI:

KATE POSAMEZNO:

Malčki:

2. mesto: Tilen  GRIVEC

Kadetinje:

3. mesto: Laura BOŽJAK

KATE EKIPNO:

Dečki:

3. mesto: Žan LUKAČ,  Tilen  GRIVEC, Denis ŠEHIČ

Deklice:

3. mesto: Klara LESAR, Eva KOLANDER, Simona ČEŠAREK

Ml. kadeti:

3. mesto: Uroš in Marko MARKULJEVIČ, Denis ŠEHIČ

Mladinci:

2. mesto: Luka PERC, Domen ZIDAR, Luka FERLIN

ŠPORTNE BORBE:

Ml. kadeti  do 40 kg:

3. mesto: Kenan ISAKOVIČ

Ml. kadeti  do 45 kg:

2. mesto: Marko MARKULJEVIČ

Ml. kadeti  do 50 kg:

2. mesto: Uroš MARKULJEVIČ

Kadeti  do 57 kg:

3.mesto: Domen ZIDAR

3.mesto: Ervin SALKIČ

Mladinke do 53 kg:

1. mesto:Urša HABERL

Mladinke do 59 kg:

1. mesto:Barbara HABERL

Mladinci do 68 kg:

1. mesto: Luka PERC

Mladinci do 76 kg:

3. mesto: Timotej ZUPANČIČ

3. mesto: Luka FERLIN

Mladinci  nad 76 kg:

1. mesto: Ajdin MUJKANOVIČ

3. mesto: Živojin BABIČ

O uspehu Urše Haberl so spregovorili tudi na RTV Slovenija 1, in sicer na povezavi http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-sport/174432289.

Čestitke tekmovalcem in trenerjem!

GobecNews

(povzeto po Karate Klubu Trbovlje)

Še več fotografij si lahko ogledate na https://www.facebook.com/Karate-klub-TRBOVLJE-100588753363679.