»Če bi te stene znale govoriti, koliko bi imele povedati?« se je v svojem pismu spraševala bivša dijakinja Neža Majcen, maturantka generacije 2000. Zidovi Gimnazijske 10 skrbno varujejo mnoge zgodbe, ki so jih več kot 70 let pisali in živeli številni zasavski dijaki. Ena od sten pa je letos dobila posebno moč – glasno je pregovorila o uspehu tistih, ki so v šolskih kronikah zapisani na posebnem mestu – o zlatih maturantih.  

V stari rumeni stavbi pišemo zgodbo o maturi že od leta 1945, ko je šolanje začela prva generacija trboveljskih gimnazijcev. Ta zgodba ima več poglavij, vsako je zaznamoval drugačen zaključek srednješolskega izobraževanja. Obdobje mature je zamenjalo dvajsetletje zaključnega izpita, tega čas brez posebnega zaključka šolanja, nato se je šolanje spet zaključilo z zaključnim izpitom in od leta 1995 ponovno z maturo. Včasih so bili odličnjaki oproščeni mature. Naziv »zlati maturant«, ki ga prejmejo tisti, ki dosežejo na maturi izjemen uspeh, poznamo od leta 1995.

Vsak odstavek v naši zgodbi je napisala druga generacija dijakov in vsak dijak v tej generaciji je prispeval svoj  stavek. Zgodba bi z vsakim spremenjenim stavkom izgubila svoj smisel. Zato smo, brez izjeme, ponosni na čisto vsakega dijaka, ki se je kadarkoli v njeni zgodovini šolal v tej stavbi. Poseben poklon pa namenjamo tistim, ki so se vpisali med zlate maturante. Njihova imena odslej krasijo šolsko avlo. Uradno smo jo otvorili v ponedeljek,  27. 3. 2017. V krajšem kulturnem dogodku smo se zahvalili   arhitektu Juriju Kolencu, ki je kot bivši maturant naše šole poskrbel za veličastno podobo avle, ravno takšno, kot si jo zlati maturanti zaslužijo.

Veseli smo, da so se otvoritve udeležili tudi nekateri zlati maturanti. Med tistimi, ki so svojo udeležbo opravičili, je tudi Neža. Prepričani smo, da je v pismu zapisala besede, s katerimi se strinja večina naših bivših dijakov. Z njenim dovoljenjem pismo objavljamo:

»Iskrena hvala za vabilo na slovesno otvoritev nove šolske avle in vašo pozornost, da se nam – bivšim dijakom – nameni mesto v njej. Čutila sem se počaščeno, da se (po več kot 15-ih letih - uf, kako čas beži) na "moji" gimnaziji še vedno spomnijo tudi na nas.

Ob branju vabila sem si pred očmi narisala številne prizore iz naše šolske avle. Če bi te stene znale govoriti, koliko bi imele povedati! Toliko veselja, smeha, klepetov, včasih tudi skrbi, razočaranj, skrivnosti je skritih med temi zidovi ... Toliko želja in načrtov, upov za prihodnost, domišljije in ustvarjalnosti. V tem prostoru smo se muzali in včasih jezili ob strogosti in zahtevah naših profesorjev. V tem prostoru smo pridobivali tista znanja in veščine, ki jih ni v učnih načrtih. V tem prostoru so se tkala naša prijateljstva, tista, globoka, življenjska prijateljstva, ki ne prenehajo tedaj, ko gre vsak na svojo stran. Skozi ta prostor smo vstopili v gimnazijo in nato odšli naprej po svojih poteh in zato si želim, da bi bila ta šolska avla prijeten pristan tudi vsem novim generacijam trboveljskih gimnazijcev.« Neža (Majcen) Ajdišek

Vse, ki so se šolali v GESŠ Trbovlje, veže posebna vez: ponos in pripadnost, ki jo čutijo do svoje srednje šole. Učitelji in ostali zaposleni smo veseli in ponosni, da smo del te zgodbe.

Trbovlje, 27. 3. 2017                                                                                                     Jelena Keršnik, ravnateljica