O DNEVU MOBILNOSTI
V četrtek, 22. septembra 2016, smo nekateri dijaki GESŠ Trbovlje prišli iz Zagorja, Trbovelj, z Dobovca, iz Hrastnika in s Kleka peš. Vstati smo morali bolj zgodaj kot po navadi, hoditi dlje, na koncu pa nam je že začelo zmanjkovati sape. Vendar pa smo ob hoji lahko razmišljali, da so to nekateri v preteklosti počeli vsak dan. Ker nas je to zanimalo, sva z Zalo Dolar že nekaj dni prej opravili intervju.
Obiskali sva gospoda Mariana Manfredo, ki je še danes ponosen, da je v letih od 1954 do 1958 obiskoval Gimnazijo Trbovlje. Pravi, da mu je naša gimnazija, sploh pri naravoslovnih predmetih, dala dobro osnovo za fakulteto in življenje. Kot Slovenec, rojen v Zagrebu, ni vedel veliko o izobraževanju. Ker je bil živahen otrok, so mu v osnovni šoli predlagali vojaško šolo, njegova razredničarka, Mary Jurca, pa mu je predlagala gimnazijo. Prve dni v šoli jih je, kot sam pravi, ˝razsvetlil˝ profesor za zgodovino, Vladimir Simončič, in jim povedal vse o šolskem sistemu, univerzi. Najljubši predmeti so mu bili naravoslovni, iz katerih je maturiral z odliko. Kasneje je diplomiral na rudarski fakulteti, danes pa je magister gospodarskega razvoja.
Ko je gospod Manfredo prvič odšel na pot proti gimnaziji, sploh ni vedel, kje ta je. Niso imeli zemljevida, Trbovlje so bile takrat daleč. Ubrali so dokaj dolgo pot, čez Sveti Urh. Takrat še ni bilo ceste ˝čez Slačnik˝, nanjo so morali počakati še leto ali dve. Tudi asfalta ni bilo, prvega so naredili leta 1955, ko je bila dvestota obletnica zagorskega rudnika.
Če je imel le priložnost, si je za pot v šolo sposodil očetovo kolo. Zaradi slabe kvalitete cest je nato vsak dan po šoli porabil nekaj čaša še za popravljanje, saj, kot sam pravi, so bile takrat zračnice popolnoma druga zgodba. Ko so kasneje že hodili čez Slačnik, so počakali na tovornjak, se priključili nanj in ga tik pred vrhom spustili, da so se po hribu navzdol peljali.
Pouk se je začenjal okrog pol osmih. Tisti, ki so bili iz oddaljenih krajev (Hrastnika, Zagorja), niso nikoli zamujali. Gimnazijci so bili v Trbovljah srce mladih, nastopali so na koncertih, razstavah … Takrat so morali Zagorjani priti nazaj v Trbovlje, po končani prireditvi pa iti nazaj domov, kamor so prišli okrog enajstih zvečer.
Večinoma so zjutraj hodili individualno, vsak sam, po svoji poti. Popoldne pa so se na poti družili in zabavali. Pot gospoda Manfreda je vodila od njegovega doma, na Koloniji, do rudarske kopalnice, čez Ruardi (takrat tam še ni bilo ceste), čez Slačnik (ovinke so ˝sekali˝), šel je čez Vasle in iz gozda prispel pri trboveljskem delavskem domu. Zračna razdalja te poti je 6,2 kilometra, kar znaša približno 7 kilometrov poti, za katero je potreboval od 1 ure in 15 minut do 1 ure in pol. Če je šel s kolesom, je pot opravil v 1 uri. Za hojo so dijaki porabili 2 uri in pol do 3 ure dnevno.
Leta 1956 je začel voziti avtobus, ki so ga imenovali Pikapolonica. Avtobus so pripeljali s Švedske, že na začetku delovanja je bil star. Prevoz je bil predrag, da bi se vozili šestkrat na teden (pouk je potekal tudi ob sobotah). Leta 1957 je občina zagotovila sredstva, ki so šla za karte dijakov.
Danes ima gospod Manfred drugačen pogled na promet. Prepričan je, da mladi naše starosti premalo hodimo. On je hodil peš v šolo in treniral razne oblike športa: nogomet, košarko, rokomet, plavanje … Zato danes ostaja v dobri telesni kondiciji, z ženo v sedemdesetih letih veliko hodita. Mladim priporoča veliko znanja, ki je gonilo razvoja, veliko hoje in fizične aktivnosti ter uporabo javnega prevoza.
Nina Naprudnik, 1. a